Prve vzmetnice so se pojavile ob koncu 17. stoletja.
Sestava vzmetnic se razlikuje od proizvajalca do proizvajalca, seveda pa imajo vse prevleko, oblogo (npr. iz pene ali lateksa), podlogo iz tapetniških materialov in vzmetno jedro, to je v vrsto položene in med seboj povezane vzmeti, ki predstavljajo »srce« ležišča, od katerega je odvisna njegova trajnost in čvrstost. Uporabljajo se izključno tlačne vzmeti, ki se pri obremenitvi stiskajo, pri razbremenitvi pa vračajo v prvoten položaj. Vzmeti morajo imeti tako nosilnost, da se pri obremenitvi ne stisnejo do konca, ampak le do polovice njene možne poti. Jedro mora enakomerno podpirati celo telo v vodoravnem položaju. Hrbtenica ne sme viseti, seveda pa mora jedro dobro prenesti vse obremenitve pri spremembah položaja telesa.
Speči na vzmetnici s svojim telesom pritiska najprej na prevleko in oblogo. Če je ležišče narejeno iz dobrih materialov, mu bosta prevleka in obloga omogočala enakomerno nizko obremenitev po vsem ležišču. Iz obloge se pritisk prenese na vzmeti. Čim večji je pritisk, tem večji je odpor vzmeti. V nasprotju z oblogo npr. iz pene ali lateksa ima vzmet stopnjujočo elastičnost. Pomembno pri tem je, da se pri začetnem pritisku elastičnost občuti kot ugodje, naprej pa kot podpora telesu.
Nosilnost in učinkovita podpora telesa sta odvisna od kvalitete jedra, ki jo določajo značilnosti posameznih vzmeti. Napačno je mišljenje, da je ležišče tem boljše, čim več ima vzmeti, ne glede na to, da pri večjem številu vzmeti posamezna vzmet prevzame manjšo obremenitev. Bistvena naloga vzmetnice je vzdrževanje uravnotežene oblike ležišča, tako da površina ostaja gladka, robovi pa pod pravim kotom.
V sodobni proizvodnji vzmetnic se v glavnem uporabljajo vzmetna jedra, ki so sestavljena iz vzmeti in veznih elementov ter robnikov in delov za učvrstitev jedra. Robniki in deli za učvrstitev so izdelani iz jeklenih trakov, ki so povezani z veznimi elementi in medsebojnim prepletanjem.
Poznamo več vrst vzmetnih jeder. Od starejših je morda najbolj znana šlarafija, to je sistem med seboj prepletenih vzmeti, ki nastane s t. i. neskončnim pletenjem žice ali vzmeti, povezujejo pa se z vpletanjem vzmeti ene v drugo. V današnjih ležiščih bomo najpogosteje našli bonell vzmeti in vzmeti v žepkih.
Vzmetnice praviloma dobro vpijajo vlago, vendar to velja le v primeru, če so prevleka, obloga in tapetniška podloga dobri prenosniki vlage. Dobro morajo vpijati vlago, hkrati pa jo morajo hitro izpareti. Obloga služi kot tampon, ki izenačuje kratka obdobja maksimalne vlage. Pri ljudeh, ki se močno znojijo, je posebej važno, da se vlaga ne zadržuje na površini ležišča, torej niti na prevleki niti na oblogi. S prenašanjem vlage se zagotavlja na ležišču zdrava klima, ki ščiti spečega pred prehladom in revmo. S spreminjanjem obremenitev se iztiska zrak in vlaga ne more kondenzirati. Vzmetnica sama sebe prezračuje, saj vzmetno jedro deluje kot črpalka. Z menjanjem položaja speči izmenično obremenjuje in razbremenjuje vzmetno jedro, s čimer se, zahvaljujoč notranjemu praznemu prostoru, stalno menja zrak. No, ta učinek pride do izraza le v primeru, če so vsi sloji ležišča od prevleke do podloge zračno prepustni.
Kako pa je z vzdrževanjem toplote na vzmetnici? O tem odloča obloga in kako je ležišče zaprto s strani. Zrak, ki kroži znotraj in zunaj, ne sme hladiti ležišča, kar pomeni, da mora obloga imeti dobro izolacijo. Ker je zrak najboljši izolator, lahko zadržijo toploto samo vzmetnice, ki so dobro izolirane s strani. V tem primeru se celotna temperatura ležišča hitro izenači s temperaturo spečega.