Niso vsa celulozna vlakna naravna
Tencel® - novo poglavje v zgodovini vlaken
Prva liocelna vlakna so bila spredena leta 1982
Pred dnevi sem v oglasu prebral, da je Tencel »100 % naravni material in zaščitena znamka avstrijskega podjetja Lenzing. Pridobivajo ga z naravi prijaznimi postopki iz lesa in s svojo strukturo vlaken nudi edinstveno kombinacijo lastnosti naravnih in umetnih vlaken: je nežen kot svila, močan kot poliester, hladen kot lan, topel kot volna in vpija vlago kot bombaž.«
Če preberete, da je Tencel »100 % naravni material …(ki) ga pridobivajo z naravi prijaznimi postopki iz lesa«, in pomislite, da je naravno vlakno, potem se motite. Na seznamu naravnih vlaken, ki se tako ali drugače, v prevleki, jedru ali posteljnini, uporabljajo za ležišča, najdemo bombaž, lan, konopljo, sisal, tudi kokos, zaman pa bomo med njimi iskali liocelna vlakna ali Tencel.
To pa ne pomeni, da nimajo nobene skupne točke. Vsa našteta vlakna so celulozna vlakna, a Tencel se od ostalih razlikuje, da je regenerirano celulozno vlakno, kemično vlakno. Če je Tencel celulozno vlakno, to torej še ne pomeni, da je naravno. Čeprav so Tencelna vlakna narejena iz celuloze, iz tega torej nikakor ne moremo narediti zaključka, da gre za »naravni material«.
Samo ugibam lahko, zakaj pisec omenjenega besedila pripisuje Tencelu lastnost, ki je le-ta nima, in zakaj jemlje v obrambo tekstilno vlakno, ki ga je prvo proizvajalo ameriško podjetje Courtaulds, za njim pa avstrijsko podjetje Lenzing, ki sicer proizvaja še drugo liocelno vlakno – Lenzing Lyocell. Koliko vlaken pa se danes lahko tako kot Tencel pohvali s svojo blagovno znamko? Nenazadnje je Tencel zadnje desetletje v Evropi prodajna uspešnica.
Morda je želel ugajati tistim, ki prisegajo na naravna vlakna.
A naš pisec je takoj na to naredil slavospev Tencelu kot vlaknu, ki združuje lastnosti svile, poliestra, lana, volne in bombaža, torej lastnosti celuloznih, beljakovinskih in sintetičnih vlaken skupaj. Izpostavljanje lastnosti, po katerih so posamezna vlakna prepoznavna, in združevanje teh lastnosti v enem vlaknu je posrečen način, kako nazorno in učinkovito izpostaviti lastnosti Tencela, ko se dá dovolj natančno ubraniti in opravičiti to primerjavo. Toliko bolj, ker se regenerirana celulozna vlakna v prevlekah ležišč praviloma mešajo s sintetičnimi tekstilnimi vlakni.
Tencelno vlakno v prevlekah je odličen odgovor na zahteve po ergonomskem ležalnem udobju in dobrih mikroklimatskih pogojih, ki naj jih ležišče omogoča daljše časovno obdobje, ker je mehko in svilnato na otip, ker je hidrofilno in higroskopsko, zaradi večjega navzemanja vlage, večje toplotne prevodnosti in večje prepustnosti vodne pare v primerjavi z bombažem, ker je toplo pozimi in hladno poleti, ker je trdno, se manj mečka od bombaža, je dimenzijsko stabilno in láhko za nego.
In nenazadnje: Bodite pozorni na ekološki certifikat Öko-tex standard 100. Prevleke v Tencel kakovosti, pri katerih se regenerirana celulozna vlakna mešajo s sintetičnimi tekstilnimi vlakni, imajo certifikat Öko-tex standard 100 kot izdelki, ki ne vsebujejo spornih škodljivih snovi in ne ogrožajo zdravja.
In kaj naj po vsem tem rečem tistim, ki prisegajo na naravna vlakna, npr. na bombaž?
Kaj je v naravnih vlaknih naravnega?
Kaj je v naravnih vlaknih ekološkega?
Stvari niso nikoli črno bele. Torej tudi pri tekstilnih surovinah in tekstilnih vlaknih ne. In tudi pri bombažu ne. »Po nekaterih podatkih,« beremo v delu Gorazda Bertalaniča Svetovni trg bombaža, »danes skoraj 20 % svetovne proizvodnje pesticidov konča na poljih bombaževca. V preteklosti je bila že večkrat dokazana vsebnost teh strupov v bombažnih vlaknih, saj te snovi po obiranju bombaža ne izginejo, ampak ostanejo na in v vlaknih, s tem pa tudi neposredno ogrožajo zdravje uporabnikov.« A stvari niso nikoli samo črne. Na isti strani omenjenega Bertalaničevega dela piše, da »z enako hitrostjo, kot smo se včasih oddaljevali od narave, se danes zopet vračamo k njej. Ekološko pridelan bombaž ni pri tem nobena izjema, temveč je le ena od smeri, ki vodi nazaj k naravi.« Stvari pa niso tako bele, da ne bi bile tudi črne. Na nekem drugem mestu sem namreč zasledil podatek, da se »že v 18 državah … poslužujejo ekološke pridelave bombaža, vendar ta še vedno predstavlja zelo majhen del skupne globalne pridelave, vsega skupaj manj kot 0,1 %.«
No, ja, stvari pač niso nikoli črno bele.